Verjetno, verjetno...

Danes sem se malce poigral s številkami. Iz ene izmed knjig sem imel v glavi, da je verjetnost, da dobiš tris na flopu, če imaš v začetni roki par, 1:7. Za tris bom včasih uporabil tudi angleško inačico set, saj se mi je že nekako udomačila. Na 6max NLju je namreč prav set tista kombinacija, ki običajno podvoji kupček, saj so namreč bolj prikriti kot flush oziroma straight. Je pa dobro vedeti, kdaj se dejansko splača vstopiti v igro z nizkim parom.
Torej, v roki držimo pocket, oziroma "žepni" par. Izraz žepni izhaja iz dejstva, da je par skrit, da ni očiten, imamo ga v žepu. Recimo, da držimo v roki sedmice. Verjetnost, da bo ena izmed treh kart, ki padejo na flopu, sedmica, je 2/50 + 2/49 + 2/48, kar znaša približno 12% oziroma 1:8. Številka 2 v imenovalcu pomeni preostali dve sedmici, 50/49/48 je pa število preostalih kart, torej 52 minus dve naši minus vsaka, ki pade na flop. Gre za čiste osnove verjetnosti, račun pa ne poda številke za čisti tris, saj upošteva tudi boljše kombinacije, kar pa nas ne skrbi. (Za izključno tris bi morali izračunati verjetnost, da NE dobimo trisa, ter jo odšteti od 1, ampak kot rečeno, tudi s pokrom sedmic bomo zadovoljni)
Verjetnost za set na flopu je torej 1:8, kar v skladu s pravilom o "pot-oddsih" pomeni, da se nam splača vstopiti v igro le, če je pred nami stavo plačalo že 8 ljudi. Jasno, da tega ne smemo vzeti tako rigorozno, saj nam v prid govori dejstvo, da včasih zadošča tudi žepni par sam, poleg tega so pa tu tudi "implied oddsi", torej dodana verjetnost, ki upošteva to, da bomo v primeru, če zadanemo tris, precej zaslužili. Ampak vseeno, klicanje raisa z nizkim žepnim parom, ter izgovarjanje na "hotel sem samo pogledati flop", je stvar, ki pomeni dolgoročno izgubo denarja. Pri pokru se za take ocene uporablja oznaka +EV ali -EV, kar je kratica za estimated value oziroma ocenjeno vrednost.
Zanimala me je pa še ena stvar. Velikokrat pride do situacije, ko držiš v roki pobarvanega asa, torej Ax v isti barvi, še dve dotični barvi pa sta na flopu. Imamo torej možnosti za najboljši flush, ampak nasprotnik stavi v višini pota. Običajno kdo tudi preplača pot, saj se boji ravno tega, da bi kdo lovil flush. In tu pride na vrsto poleg razumnega folda ter ne-razumnega klica še tretja varianta. Namreč, da nasprotnika porinemo all-in, ter ga mogoče pripravimo do tega, da zapre svoje karte. Če nas pokliče, pa imamo še vedno možnosti, da ujamemo flush. Pa poglejmo verjetnosti. Recimo, da v roki držimo dve srci, na flopu sta še dve, torej jih preostane še 9. Verjetnost, da v naslednjih dveh kartah dobimo vsaj eno srce je 9/47 + 9/46 = 38,7%. V primeru, da nas pokliče, bomo torej v približno 39% podvojili svoj kupček, v 61% pa ga izgubili (zaradi enostavnosti predpostavljamo, da ima nasprotnik večji kupček od nas). Jasno je, da je to -EV poteza, če pa upoštevamo, da nam pridejo prav še trije asi, torej 12/47 + 12/46 = 51%, pa pridemo že do pozitivne ocenjene vrednosti. Ampak to je le račun brez tiste možnosti, da se nasprotnik ustraši naše stave in karte zapre. Tukaj ima jasno, glavno vlogo poznavanje nasprotnika, ampak na grobo lahko rečemo, da če imamo z nasprotnikom 100$, nam lovljenje flusha brez upoštevanja asov prinaša 22,6$ izgube. Če je v potu torej približno taka vsota, mora nasprotnik v polovici primerov zapreti svoje karte pri našem all-inu, da nimamo izgube.
Zaključek - takšna poteza se nam torej izplača, če smo prepričani, da nam pomagajo tudi preostali trije asi, oziroma če obstaja velika verjetnost, da bo nasprotnik raje zaprl karte. Načeloma torej opcija, ki je ne smemo zanemariti, a hkrati tudi ne uporabljati prav vsakič. Kar pa tako ali tako velja za večino potez. Spet pridemo do zlatega nasveta:
Variraj svojo igro. A ne uporabljaj tega za izgovor pri neumnih potezah.