Nadaljevalna in poizkusna stava
Poker je igra informacij. Več informacij, kot nam uspe zbrati, v boljši položaj se postavimo v primerjavi z nasprotniki. Spremljanje nasprotnikov, tudi ko nismo v igri, opazovanje njihove agresivnosti, višino in količino stav pred flopom, vse to so stvari, na katere moramo biti pozorni. Ko pa smo mi aktivni v igri, moramo pa sami izvleči čimveč informacij.
Zaobvladati igro pred flopom ni tak problem, na voljo je toliko nasvetov in bolj ali manj uporabnih tabel, da mora vsak začetnik v mesecu ali dveh dobiti dober občutek o moči začetnih kart in pomembnosti pozicije. Igra po flopu pa je stvar, kjer se začnejo ločevati dobri igralci od povprečnih. Povprečni igralci tako predvsem zanemarjajo dejstvo, da je potrebno tudi po flopu igrati agresivno. Nadaljevalna stava je ena izmed najbolj osnovnih stvari, a naredi ogromno razliko. Predstavljajte si situacijo, ko dobite pred flopom v roke AK, ustrezno povišate, nekdo vas pokliče, nato pa pade flop 4Q9. Ne tako redka situacija, kaj? Povprečno bodo vaše karte zadele flop le v tretjini primerov. Povprečen igralec bo tako tukaj le checkal in odločitev prepustil nasprotniku. Če pogledamo iz nasprotnikovega zornega kota, je slika takšna: nekdo izmed igralcev je povišal pred flopom, kar običajno pomeni močne karte, a nato na flopu checkal. Torej je očitno zgrešil flop. V primeru, da nasprotnik stavi, ste vi na slabšem z informacijami. Stavi nasprotnik zato, ker ima dejansko nekaj v roki, ali zato, ker ste mu ponudili možnost, da z blefom pobere pot?
Če ste flop dejansko zadeli, potem stavite z namenom višanja vrednosti vaše roke, in gre za vrednostno stavo. Nadaljevalna stava pa je v bistvu pol-blef. Če pred flopom višate stavo, morate nato v večini primerov staviti tudi na flopu in s tem še naprej dajete sliko, da v rokah držite močne karte, nadaljujete agresivno igro pred flopom. Sedaj je nasprotnik tisti, ki mora ugibati, kaj držite v roki. V večini primerov bo že nadaljevalna stava pobrala pot, saj flop lahko ravno tako zgreši nasprotnika, kot vas. Če pa nasprotnik vašo stavo pokliče ali poviša, pa ste spet v prednosti, saj vam v prvem primeru pove, da ima v rokah nekaj srednjega, v drugem pa, da je najbrž on tisti z dobrimi kartami. Jasno, možnosti je precej več, lahko da počasi igra monster, ali pa da sumi, da je vaša stava le nadaljevalna. Tu gre pa že za dvonivojsko razmišljanje, kar bom obdelal kdaj drugič. V tem zapisu bi rad le predstavil osnovne koncepte.
Višina nadaljevalne stave? Glavno pravilo je, da se nadaljevalna stava ne sme razlikovati od vrednostne. Če boste ob dejanski roki stavili v velikosti pota, v primeru nadaljevalne pa le dve tretjini, bo imel nasprotnik lahko delo. Če pa te dve vsoti razporejate naključno, pa ste nekje na pravi poti. Dve tretjini pota zagotavljata pot-oddse v vašo korist pri možnem flushu (proti straightu zadostuje že malo manjša stava), vsake toliko časa pa stavite tudi v višini pota, da mora nasprotnik ugibati. V ednini govorim zato, ker se nadaljevalno stavo običajno uporablja predvsem takrat, ko igrate le proti enemu nasprotniku, v primeru treh ali več udeleženih v potu je večja možnost, da je nekdo dejansko zadel flop. A tudi tu se splača občasno nadaljevati s stavo. Dodatne informacije nikoli ne škodijo. Izogibanje stavljenja v določenem vzorcu je sploh glavni namen vsakega dobrega igralca. To pomeni tudi, da ne smete vsakič nadaljevati s stavo. Občasen check vam daje več možnosti za slowplay monster handa, za check-raise z močnimi kartami in pa za lovljenje flusha/straighta. Variranje igre je eden izmed glavnih konceptov dobrega igranja, a pozor - ne sme postati izgovor za slabo igro.
Poizkusna stava je ravno tako blef ali pol-blef in se uporablja takrat, ko je v potu udeleženih več igralcev, vi imate zadnjo (ali izjemoma predzadnjo) pozicijo, nasprotniki pa do vas le checkajo. Lep angleški izraz za to je "uncontested pot", torej nenapaden, neigran pot. Tudi če ste popolnoma zgrešili flop, situacija narekuje, da stavite nekaj malega in tako na lahko poberete pot ali pa vsaj pridobite več informacij. Velikost mora tudi tu varirati, je pa poizkusna stava lahko načeloma tudi manjša od dveh tretjin, odvisno od teksture flopa. Poleg tega z malo manjšo stavo izgubite manj denarja, če ima nekdo boljše karte od vas. Zavedati pa se morate, da z manjšo stavo ponujate ustrezne pot-oddse za lovljenje flusha in straighta. Tu je vse odvisno od števila in vrste nasprotnikov in dobro je poznati stavo, ki običajno zadostuje za foldanje nasprotnikov, ko nimajo nič.
Najboljši igralci niso brez razloga agresivni. Agresiven igralec bo iz svojih kart vedno iztržil največ, saj nasprotniku ne pušča maneverskega prostora. Ne da se poudariti, kako pomebno je biti tisti, ki narekuje tempo. Check in klic sta potezi, ki vam o nasprotniku ne data nobene informacije in vas postavljata v podrejen položaj. Stavite in višajte - pametno.
Opomba: Zapis je namenjen srednje dobrim igralcem, ki želijo izboljšati igro po flopu. Nekateremu bo dotični zapis nekoristen, nekomu bo pomagal izboljšati igro. Težko je pisati o stvareh, ki bi se dotikale vseh igralcev. Prosim za popravljanje morebitnih napak in opozarjanje na stvari, ki sem jih pozabil omeniti, ampak hkrati za toleranco, če imate dotične stvari v malem prstu.
Zaobvladati igro pred flopom ni tak problem, na voljo je toliko nasvetov in bolj ali manj uporabnih tabel, da mora vsak začetnik v mesecu ali dveh dobiti dober občutek o moči začetnih kart in pomembnosti pozicije. Igra po flopu pa je stvar, kjer se začnejo ločevati dobri igralci od povprečnih. Povprečni igralci tako predvsem zanemarjajo dejstvo, da je potrebno tudi po flopu igrati agresivno. Nadaljevalna stava je ena izmed najbolj osnovnih stvari, a naredi ogromno razliko. Predstavljajte si situacijo, ko dobite pred flopom v roke AK, ustrezno povišate, nekdo vas pokliče, nato pa pade flop 4Q9. Ne tako redka situacija, kaj? Povprečno bodo vaše karte zadele flop le v tretjini primerov. Povprečen igralec bo tako tukaj le checkal in odločitev prepustil nasprotniku. Če pogledamo iz nasprotnikovega zornega kota, je slika takšna: nekdo izmed igralcev je povišal pred flopom, kar običajno pomeni močne karte, a nato na flopu checkal. Torej je očitno zgrešil flop. V primeru, da nasprotnik stavi, ste vi na slabšem z informacijami. Stavi nasprotnik zato, ker ima dejansko nekaj v roki, ali zato, ker ste mu ponudili možnost, da z blefom pobere pot?
Če ste flop dejansko zadeli, potem stavite z namenom višanja vrednosti vaše roke, in gre za vrednostno stavo. Nadaljevalna stava pa je v bistvu pol-blef. Če pred flopom višate stavo, morate nato v večini primerov staviti tudi na flopu in s tem še naprej dajete sliko, da v rokah držite močne karte, nadaljujete agresivno igro pred flopom. Sedaj je nasprotnik tisti, ki mora ugibati, kaj držite v roki. V večini primerov bo že nadaljevalna stava pobrala pot, saj flop lahko ravno tako zgreši nasprotnika, kot vas. Če pa nasprotnik vašo stavo pokliče ali poviša, pa ste spet v prednosti, saj vam v prvem primeru pove, da ima v rokah nekaj srednjega, v drugem pa, da je najbrž on tisti z dobrimi kartami. Jasno, možnosti je precej več, lahko da počasi igra monster, ali pa da sumi, da je vaša stava le nadaljevalna. Tu gre pa že za dvonivojsko razmišljanje, kar bom obdelal kdaj drugič. V tem zapisu bi rad le predstavil osnovne koncepte.
Višina nadaljevalne stave? Glavno pravilo je, da se nadaljevalna stava ne sme razlikovati od vrednostne. Če boste ob dejanski roki stavili v velikosti pota, v primeru nadaljevalne pa le dve tretjini, bo imel nasprotnik lahko delo. Če pa te dve vsoti razporejate naključno, pa ste nekje na pravi poti. Dve tretjini pota zagotavljata pot-oddse v vašo korist pri možnem flushu (proti straightu zadostuje že malo manjša stava), vsake toliko časa pa stavite tudi v višini pota, da mora nasprotnik ugibati. V ednini govorim zato, ker se nadaljevalno stavo običajno uporablja predvsem takrat, ko igrate le proti enemu nasprotniku, v primeru treh ali več udeleženih v potu je večja možnost, da je nekdo dejansko zadel flop. A tudi tu se splača občasno nadaljevati s stavo. Dodatne informacije nikoli ne škodijo. Izogibanje stavljenja v določenem vzorcu je sploh glavni namen vsakega dobrega igralca. To pomeni tudi, da ne smete vsakič nadaljevati s stavo. Občasen check vam daje več možnosti za slowplay monster handa, za check-raise z močnimi kartami in pa za lovljenje flusha/straighta. Variranje igre je eden izmed glavnih konceptov dobrega igranja, a pozor - ne sme postati izgovor za slabo igro.
Poizkusna stava je ravno tako blef ali pol-blef in se uporablja takrat, ko je v potu udeleženih več igralcev, vi imate zadnjo (ali izjemoma predzadnjo) pozicijo, nasprotniki pa do vas le checkajo. Lep angleški izraz za to je "uncontested pot", torej nenapaden, neigran pot. Tudi če ste popolnoma zgrešili flop, situacija narekuje, da stavite nekaj malega in tako na lahko poberete pot ali pa vsaj pridobite več informacij. Velikost mora tudi tu varirati, je pa poizkusna stava lahko načeloma tudi manjša od dveh tretjin, odvisno od teksture flopa. Poleg tega z malo manjšo stavo izgubite manj denarja, če ima nekdo boljše karte od vas. Zavedati pa se morate, da z manjšo stavo ponujate ustrezne pot-oddse za lovljenje flusha in straighta. Tu je vse odvisno od števila in vrste nasprotnikov in dobro je poznati stavo, ki običajno zadostuje za foldanje nasprotnikov, ko nimajo nič.
Najboljši igralci niso brez razloga agresivni. Agresiven igralec bo iz svojih kart vedno iztržil največ, saj nasprotniku ne pušča maneverskega prostora. Ne da se poudariti, kako pomebno je biti tisti, ki narekuje tempo. Check in klic sta potezi, ki vam o nasprotniku ne data nobene informacije in vas postavljata v podrejen položaj. Stavite in višajte - pametno.
Opomba: Zapis je namenjen srednje dobrim igralcem, ki želijo izboljšati igro po flopu. Nekateremu bo dotični zapis nekoristen, nekomu bo pomagal izboljšati igro. Težko je pisati o stvareh, ki bi se dotikale vseh igralcev. Prosim za popravljanje morebitnih napak in opozarjanje na stvari, ki sem jih pozabil omeniti, ampak hkrati za toleranco, če imate dotične stvari v malem prstu.
